Anže Zorman, Radio Student

Eve Risser, Benjamin Duboc in Edward Perraud so v naših logih le malo, če sploh, poznane glasbene persone. V našem pretežno anglofonem okolju razna lokalna strujanja stare celine pač redkeje priplavajo na površje. Ker akterji nocoj predstavljene plošče En Corps muzicirajo v sorazmerno ozkem krogu glasbenikov novejše generacije francoskih improvizatorjev ter jazzerjev in jih navadno ni moč slišati ob boku ovekovečenih imen evrosvobodnjaštva, je bilo potrebno prav posebej izjemne glasbe, da so vendarle našli pot v nocojšnjo Tolpo Bumov in na Vaš najljubši radio.

Na kratko jih predstavimo. Eve Risser in njen preparirani klavir sta med trojico najmlajši glasbeni glas, z le nekaj manj profiliranimi izdajami in z močno izraženo tendenco po intenzivnem zvenu in raztezanju klavirske tehnike. Basist, pa tudi elektroakustik in zvočni inženir Benjamin Duboc je že bolj etablirano ime z obilico kurioznega glasbenega materiala v polju abstraktnih improviziranih teksturalij in ognjene muzike, podobno pa je moč reči tudi za perkusionista Edwarda Perrauda, ki je skupaj z Benjaminom sicer često posegal v sorodne vode nocoj predstavljeni muziki.

A prav nikoli tako spektakularno intenzivno in fokusirano kot na dveh glasbenih kosih na plošči En Corps, naslovljenih Trans ter Chant d’entre. Imeni umestno pospremita pričujočo godbo, ki si za svoj efekt in razvoj vzame tudi svoj čas. Polurni Trans se otvori z razmajanim lokom na godečem kontrabasu, s pritajenimi perkusivnimi ekskurzi in previdnim klavirskim tipanjem, ki kot v valovih vznikajo in se spet umikajo. Godba postaja vse bolj cinematično misteriozna, čeznjo se začno razpenjati urgentni snopi klavirja in nekje na polovici  sonična materija že intenzivno pulzira, drvi, se nanaša nase in vase, se tja občasno ihteč sesede in se še močnejša povrne, prav do katarzičnega finala in ječečega zaključka.

Dobrih petnajst minut naslednjega komada se odpre v podobno samosvoj svet repetitivnega klavirja, pod katerim brsti, vrvi in spočetka še zadržano besni ritem sekcija, še posebej izjemni Duboc na brbotajočem basu. Čez zvočno ravan se nizajo hropeči sunki in škripajoči kriki, pod njo bobnijo manične perkusije Perrauda, vsej abstrakciji zvočne tkanine navkljub pa je ta hipnotična tvar jasno usmerjena in koherentno profilirana. Nejasna je kvečjemu njena silovitost, poslušalca prikuje in potegne nase ter vase, prav v drobovje klavirja in leseni trebuh kontrabasa, in po spočetnem tipanju se tekom vse bolj pospešenega komada razvije srkajoča centrifugalna muzikalna sila.

Često kot ena redkih, pa ne posebej točnih glasbenih referenc te glasbe na pamet pade novejše ustvarjanje Avstralcev The Necks, druga imena pa prav nenavadno izostanejo. Muzika plošče En Corps je resnično močno samosvoja v načinu prizemljitve in zgostitve abstraktnih idej in polje svobodne improvizirane glasbe redko ponuja takšen, z nekaj semantične igrivosti rečeno, popoiden glasbeni izdelek. Pravzaprav ne vem za kaj podobnega in ob vsem brskanju po diskografiji teh treh glasbenikov je očitno, da so tudi oni prav v tem trenutku in šele zdaj v polnem ustvarjalnem razcvetu. Poprejšnje plošče tako Duboca kot Perrauda sicer nudijo podobno strukturno tendenco, pazljivo nanašanje tekstur, nenavadne akcentuacije in cvrčečo energijo ter kohabitacijo, a takšne glasbe je vendarle moč slišati tudi kje drugje in kdaj drugič. En Corps je, po drugi strani, enkraten.

Ploščo so kot šele drugo izdajo pripravili in izdali pri pariški založbi Dark Tree Records, ki se ji ob takem spočetku nemara dobro piše. Upati gre, da bo pričujoči trio, ki je zadnja tri leta vadil, kalil in pripravljal ta glasbeni biser, ohranil visok nivo imaginativnosti in zavzetosti tudi do naslednjega ploščka. Dotlej pa poslušalcu pač ne ostane drugega, kot da En Corps znova in znova vrti naokoli oz. bolje rečeno, da En Corps to počne očaranemu poslušalcu.